Autor : Lirim Gashi
* Në shqip, boshnjakisht dhe gjermanisht.
___
Unë kurrë nuk kam aspiruar të jem më i mirë se të tjerët në asgjë, por gjithmonë kam mësuar instinktivisht dhe spontanisht nga ata që mendoja se ishin më të mirët nga më të mirët.
Duke kuptuar herët se kurioziteti ishte e meta ose dobësia ime e lindur, mezi pranova pasionin e trurit tim për të mësuar diçka të re çdo ditë, veçanërisht atë që nuk mund të gjendej në libra.
Kështu që me vetëdije ndalova së lexuari libra herë pas here, për të parë se sa i aftë është truri im për të prodhuar diçka origjinale.
Shumë shpejt arrita në përfundimin se ai mbante mend shumë më tepër nga sa mendoja dhe pa shpresuar për sukses, bashkova fjali që në fund kishin kuptim.
Më kujtohet një situatë ku më duhej të shpëtoja shoqet dhe shokët e mi të shkollës nga një profesor i rreptë i marksizmit, sepse të gjithë nuk ishin në formë atë ditë.
Fatkeqësisht, mungova dy javë për shkak të një sëmundjeje infektive që e kapa në një dasmë nga e njëjta pjatë me supë nga fasulja ku fusnin lugët personat me hepatit, karies apo periodontitis, por edhe ata që ishin super të shëndetshëm.
Megjithatë, vullnetarisht i kërkova profesorit të më testonte, edhe pse nuk e dija si quheshin dy mësimet e fundit.
Dhe ndërsa profesori po e mundonte kokën nëse do të më testonte apo jo, unë disi arrita të lexoja titullin e mësimit të fundit, “Socializmi utopist” dhe të shkruaja emrat e atyre që besonin se ishin themeluesit e tij.
Dhe menjëherë kuptova se ky është socializmi i hershëm, ose socializmi utopik, i cili doli nga teoritë e hershme socialiste, pra nga utopia e një shteti të drejtë dhe ideal, ose akoma më konkretisht, nga format e hershme të pronës së përbashkët, dhe veçanërisht nga teoritë moderne pas vitit 1848.
Dhe pasi shkrova emrat më të rëndësishëm të socialistëve utopikë si Henry de Saint-Simon, Robert Owen, Charles Fourier, Pierre-Joseph Prudhon dhe Entienne Cabet, u ndjeva shumë i sigurt se mund të them diçka që do të korrespondonte me realitetin, sepse siç themi ne Shqiptarët: “Aty ku ka shumë fjalë, disa e godasin rastësisht të vërtetën”.
Duke ditur se fundi i Revolucionit Francez shënoi fillimin e socializmit modern, kuptova se duhej të improvizoja në imagjinatën time një urë që do t’i lidhte utopistët e mësipërm me Hegelin, Marksin dhe Engelsin pa u dukur dhe tingëlluar si ndonjë idiot qesharak.
Dhe vini re mrekullinë, profesori nuk më ndërpreu për 35 minuta dhe më dëgjoi me vëmendje atë që thoja, që natyrisht nuk përputhej fare me atë që ishte në libër.
Dhe a e dini se çfarë më tha në fund:
Nuk e ke prekur fare librin, aq më pak ke mësuar dy mësimet e fundit, por gjithsesi nuk mund të kundërshtoj e aq më pak të përçmoj asnjë fjali që ke shqiptuar.
Sepse gjithçka kishte kuptim edhe pse nuk i përshtatej fare tekstit në libër.
Dhe ai më dha notën katër, edhe pse unë gjithmonë e kisha notën pesë.
Pastaj më paralajmëroi të mos e përsërisja të njëjtin eksperiment, sepse mbi të gjitha i urren mashtruesit që pretendojnë se dinë diçka kur janë të sigurt se nuk dinë asgjë, dhe më ngushëlloi me fjalët; “Se isha me fat pasi ai e dinte se si jam kur studioj vërtet, përndryshe do të më jepte një njësh të madhësisë së trupit tim.”
Për fat të keq isha i tillë vetëm deri në vitin e parë të gjimnazit, por pas përfundimit të vitit shkollor, pa lejen e prindërve, u regjistrova në shkollën e mesme ushtarake në Beograd, ku pashë shumë gra të bukura, të formuara dhe të zhveshura, këmbët e të cilave më magjepsën veçanërisht aty ku bëheshin bashkë të trekëndëshi i shpuar, të cilin e përfytyroja si shpellën e Beogradit, ndonëse preferoja larg më shumë shpellën e Gadimes në Kosovë, e cila ishte e padukshme sepse në shumicën e rasteve ishte e mbuluar me dimijë.
Çuditërisht, vazhdimisht i imagjinoja muret e këtyre shpellave të mbuluara me mjaltë të shkrirë që kthehej në pika të zjarrta mjalti që më pas pikonin dhe bëhëshin të dendura si shirat e Mostarit, ndaj ndjeja një dëshirë të zjarrtë për t’i shijuar.
Por nga frika se mos shijonin rasoji i lakrës turshi, vazhdova t’i lutesha Zotit që të mos zhgënjehesha aq sa edhe Lepa Brena e zhveshur të mos më nxirrte nga depresioni.
Duke mos e kuptuar që truri im më kishte rrëshqitur nga koka te testikujt e mi, ndërmora një eksplorim intensiv të brendësisë së tyre dhe sunduesi i testikujve u bë gjithashtu sunduesi i kokës sime.
Sepse gjithnjë magjepsej nga mjalti i shkrirë, nga shpërthimet e nxehta dhe nga vërshimet që i kthjellonin kokën.
Dhe jo vetëm nga mjalti i shkrirë, por edhe nga tingujt e orgazmës, nga të cilat donte të bënte një simfoni më të bukur se e nënta e Betovenit.
___
MOSTARSKA KIŠA OD OTOPLJENOG MEDA
Autor: Lirim Gashi
Nikada nisam težio ni u čemu da budem bolji od drugih, ali sam uvijek instinktivno i spontano učio od onih za koje sam mislio da su najbolji od najboljih.
Rano shvativši da je radoznalost moja urođena mana ili slabost, nevoljko sam prihvatio strast svog mozga da svaki dan nauči nešto novo, posebno ono što se ne može naći u knjigama.
Stoga sam svjesno prestao da čitam knjige s vremena na vrijeme, da bi vidio koliko je moj mozak sposoban da proizvede nešto originalno.
Ubrzo sam došao do zaključka da je zapamtio mnogo više nego što sam mislio, i ne nadajući se uspjehu slagao sam rečenice koje su na kraju imale smisla.
Sjećam se situacije u kojoj sam morao spašavati svoje razredne drugove i drugarice od strogog profesora marksizma jer nisu svi bili u formi tog dana.
Nažalost, propustio sam dvije sedmice zbog zarazne bolesti koju sam uhvatio na svadbi iz istog tanjira pasuljne čorbe, u koju su kašičice zabijali ljudi sa hepatitisom, karijesom ili parodontitisom, ali i oni koji su bili super zdravi.
Ipak, dobrovoljno sam zamolio profesora da me testira, iako nisam znao kako se zovu zadnje dvije lekcije.
I dok je profesor raspravljao sam sa sobom da li da me testira ili ne, ja sam nekako uspeo da pročitam naslov poslednje lekcije, „Utopijski socijalizam“, i zapišem imena onih koji su smatrali da su njegovi osnivači.
I odmah mi je bilo jasno da je to rani socijalizam ili utopijski socijalizam koji je izrastao iz ranih socijalističkih teorija, odnosno iz utopije pravedne i idealne države, tačnije, iz ranih oblika zajedničkih imovina i posebno modernih teorija nakon 1848.
I nakon što sam zapisao najvažnija imena utopističkih socijalista kao što su Henry de Saint-Simon, Robert Owen, Charles Fourier, Pierre-Joseph Prudhon i Entienne Cabet, osjećao sam se vrlo uvjeren da mogu reći nešto što će odgovarati stvarnosti, jer kako mi Albanci kažemo: “Gde ima mnogo reči, neke se nehotice susreću sa istinom”.
Znajući da je kraj Francuske revolucije označio početak modernog socijalizma, shvatio sam da moram improvizirati most u svojoj mašti koji će povezati gore navedene utopiste sa Hegelom, Marxom i Engelsom, a da ne izgledam i zvučim kao jedan smiješni idiot.
I zapazite čudo, profesor me nije prekidao 35 minuta i pažljivo je slušao šta govorim, što naravno nije sasvim odgovaralo onome što piše u knjizi.
A znate li šta mi je rekao na kraju:
Uopšte nisi dirao knjigu, a kamoli naučio posljednje dvije lekcije, ali ipak ne mogu da se ne složim, a kamoli da omalovažavam bilo koju rečenicu koju si izgovorio.
Jer sve je imalo smisla iako se nikako nije uklapalo u tekst knjige.
I dao mi je četvorku, iako sam uvijek kod njega imao peticu.
Zatim me upozorio da ne ponavljam isti eksperiment jer najviše mrzi varalice koji tvrde da nešto znaju kada su sigurni da ništa ne znaju, i utješio me riječima; “Da sam imalo sreće jer zna kakav sam kada stvarno učim, inače bi mi dao jedinicu moje visine.”
Nažalost, takav sam bio samo do prve godine gimnazije, ali sam po završetku školske godine bez dozvole roditelja upisao vojnu gimnaziju u Beogradu, gde sam video mnogo lepih i dobro izgrađenih žena koje su pola gole hodale oko mene i čije su me noge posebno očarala na mestu gde kod probušenog trougla gdje se sapajuju, koji sam zamišljao kao Beogradsku pećinu, mada sam mnogo više voleo Gadimsku pećinu na Kosovu, koja je bila nevidljiva jer je u većini slučajeva bila prekrivena dimijama.
Začudo, stalno sam zamišljao kako su zidovi ovih pećina, prekriveni otopljenim medom, koji se pretvara u vatrene kapljice, koje su potom kaplju i postaju sve gušće poput mostarskih kiša, pa sam osjetio goruću želju da ih okusim.
Ali plašeći se da imaju ukus kiselog kupusa, molio sam se Bogu da ne budem toliko razočaran da me ni gola Lepa Brena ne izvuče iz depresije.
Nesvjestan da mi je mozak skliznuo iz glave u testise, bavio sam se intenzivnim istraživanjem njihove unutrašnjosti, a vladar mojih testisa postao je vladar moje glave.
Jer ga je uvijek fascinirao otopljeni med, vruće eksplozije i poplave koje su mu razbistrile glavu.
I to ne samo od otopljenog meda, već i od zvukova orgazma, od kojih je želio napraviti ljepšu simfoniju od Betovenove devete.
____
MOSTARS HONIGREGEN
Autor : Lirim Gashi
Ich habe nie den Ehrgeiz, in irgendetwas besser zu sein als andere, aber ich habe immer instinktiv und spontan von denen gelernt, die ich für die Besten der Besten hielt.
Als ich früh erkannte, dass Neugier mein angeborener Fehler oder meine angeborene Schwäche war, akzeptierte ich widerwillig die Leidenschaft meines Gehirns, jeden Tag etwas Neues zu lernen, insbesondere eines, das nicht in Büchern zu finden war.
Also habe ich von Zeit zu Zeit bewusst aufgehört, Bücher zu lesen, um zu sehen, wie fähig mein Gehirn ist, etwas Originelles zu produzieren.
Ich kam bald zu dem Schluss, dass er sich viel mehr erinnerte, als ich dachte, und ohne auf Erfolg zu hoffen, fügte ich Sätze zusammen, die am Ende einen Sinn ergaben.
Ich erinnere mich an eine Situation, in der ich meine Mitschüler vor einem strengen Marxismus-Professor retten musste, weil an diesem Tag nicht alle in Form waren.
Leider habe ich zwei Wochen verpasst, wegen einer ansteckenden Krankheit, die ich mir bei einer Hochzeit vom gleichen Teller mit Bohnensuppe eingefangen habe, wo Hepatitis-, Karies- oder Parodontitis-Erkrankte, aber auch Blitzgesunde ihre Löffel reingesteckt haben.
Dennoch bat ich den Professor freiwillig, mich zu testen, obwohl ich nicht wusste, wie die letzten beiden Lektionen hießen.
Und während der Professor überlegte, ob er mich testen würde oder nicht, gelang es mir irgendwie, den Titel der letzten Lektion „Utopischer Sozialismus“ zu lesen und die Namen derer aufzuschreiben, die glaubten, sie seien ihre Gründer.
Und mir war sofort klar, dass dies der frühe Sozialismus oder utopische Sozialismus ist, der aus den frühen sozialistischen Theorien hervorgegangen ist, also aus der Utopie eines gerechten und idealen Staates, oder noch genauer, aus den frühen Formen des Gemeineigentums und vor allem aus modernen Theorien nach 1848.
Und nachdem ich die wichtigsten Namen von utopischen Sozialisten wie Henry de Saint-Simon, Robert Owen, Charles Fourier, Pierre-Joseph Prudhon und Entienne Cabet aufgeschrieben hatte, war ich sehr zuversichtlich, etwas sagen zu können, das der Realität entsprechen würde, denn wie wir Albaner sagen: “Wo viele Worte sind, treffen einige versehentlich die Wahrheit”.
Da ich wusste, dass das Ende der Französischen Revolution den Beginn des modernen Sozialismus markierte, wurde mir klar, dass ich in meiner Vorstellung eine Brücke improvisieren musste, die die oben genannten Utopisten mit Hegel, Marx und Engels verbinden würde, ohne wie ein lächerlicher Idiot zu erscheinen und zu klingen.
Und beachten Sie das Wunder, der Professor unterbrach mich 35 Minuten lang nicht und hörte aufmerksam zu, was ich sagte, was natürlich nicht ganz mit dem übereinstimmte, was im Buch stand.
Und wissen Sie, was er am Ende zu mir sagte:
Du hast das Buch überhaupt nicht angerührt, desto weniger hast du die letzten beiden Lektionen gelernt, aber ich kann trotzdem nichts dagegen sagen, geschweige denn irgendeinen Satz verachten, den du geäußert hast.
Weil alles Sinn machte, obwohl es überhaupt nicht zum Text im Buch passte.
Und er gab mir eine Note Vier, obwohl ich immer eine Note Fünf hatte.
Dann warnte er mich davor, dasselbe Experiment zu wiederholen, weil er vor allem Betrüger hasst, die behaupten, etwas zu wissen, obwohl sie sicher sind, dass sie nichts wissen, und er tröstete mich mit seinen Worten; „Dass ich Glück hatte, weil er wusste, wie ich bin wenn ich wirklich lerne, sonst hätte er mir eine glatte Eins von meiner Körpergröße gegeben.“
Leider war ich nur bis zum ersten Gymnasiumsjahr so, aber nach dem Ende des Schuljahres schrieb ich mich ohne Erlaubnis meiner Eltern auf dem Militärgymnasium in Belgrad ein, wo ich viele schöne Frauen sah die gut geformt und halbnackt um mich herum liefen und deren Beine mich besonders dort faszinierten, wo das durchbrochene Dreieck zusammentraf, das ich mir als die Höhle von Belgrad vorstellte, obwohl ich die Höhle von Gadime im Kosovo weit mehr bevorzugte, die unsichtbar war, weil sie in den meisten Fällen mit dimija bedeckt war.
Überraschenderweise stellte ich mir ständig vor, wie sich die mit geschmolzenem Honig bedeckten Wände dieser Höhlen in feurige Honigtropfen verwandelten, die dann tropften und dicht wurden wie die Regenfälle von Mostar, also verspürte ich ein brennendes Verlangen, sie zu genießen.
Aber aus Angst, dass sie nach Sauerkraut schmecken könnten, betete ich weiter zu Gott, dass ich nicht so enttäuscht sein würde, dass selbst die nackte Lepa Brena mich nicht aus der Depression rausbekommen würde.
Nicht ahnend, dass mein Gehirn von meinem Kopf zu meinen Hoden gerutscht war, unternahm ich eine intensive Erforschung ihres Inneren und der Herrscher meiner Hoden wurde auch der Herrscher meines Kopfes.
Denn schon immer war er fasziniert von geschmolzenem Honig, heißen Explosionen und Fluten, die ihm den Kopf frei machten.
Und nicht nur vom geschmolzenen Honig, sondern auch von den Klängen des Orgasmus, aus denen er eine schönere Sinfonie machen wollte als Beethovens Neunte.